rešimo žabe

od nekdaj so se mi žabe gnusile. še vedno ne morem gledati dokumentarcev, v katerih nastopajo v glavni vlogi. priznam, da so mi lepe in simpatične samo v otroških knjigah in risankah. a kljub temu sem vsako leto, ko sem bila še aktivna tabornica, stisnila zobe in se udeležila reševalnih akcij: rešimo žabe pred avtomobilskimi gumami. tako smo nadobudni taborniki ponoči žabe pobirali na eni strani ceste v škafe in jih nosili na drugo stran ceste, kjer smo jih izpustili, da so se lahko veselo mrestile v bližnji mlaki. rešili smo jih kar nekaj. s strani žab in krot sem bila vsa polulana in še zmeraj ne morem verjeti, da sem se jih dotikala.

nekoč, davno je tega, sem bila tudi ponosna lastnica etuija za očala, na katerem so bile narisane žabice. imela sem ga najrajši. po spominu sem s svinčnikom kracala po leseni ploščici, ki bo krasila naš mini hodnik.