v 2011

končno

sem odposlala mini voščilnice. moji predragi jih bodo prejeli v naslednjih dneh. zalepljene in pobarvane s pomočjo malega divjaka. prva varianta, poiskus s temperami in voščenkami le ni bila tako dobra ideja...

vstopnina

v soboto se je mali zmajček udeležil moje službene novoletne zabave z dedkom mrazom in lutkovno predstavico, v kateri nastopa kozliček. v tivolskem gradu. kot vstopnino, oziroma, kot se je kasneje izkazalo, za darilo dedku mrazu, je mogel sam ali s pomočjo staršev izdelati snežinko. kakršenkoli stil je bil dovoljen.
samo ustvarjanje snežink je bilo kar zabavno. in utrujajoče obenem. predvsem zame. sva zlagala in strigla in lepila in barvala. pa vmes par snežink raztrgala in tudi vrgla v smeti. in se parkrat umivala. čiščenje oblačil me še čaka.

bil je pravi izziv narediti tole snežinko. obojestransko snežinko. ampak na koncu je bila najlepševša :-)

romunske jaslice

24. oktobra 1999 sem odrinila na sedemnajstdnevni nepozabni absolventski izlet. moje jaslice so še dandanašnji hvaležne, da ne v grčijo, ampak na noro popotovanje z vlakom po romuniji. eden od ljubših spominov iz romunije so mi tako ostali tile možički in tetke, ki med letom služijo kot pobiralci prahu na zgornji polici v moji spalnici, ko pa je na programu novoletna jelka, pa ponosno krasijo jaslice pod in okrog nje.  

že 11 let, 1 mesec in 23 dni moje srce hrepeni po dodatni garnituri. dva tedna nazaj sem končno rekla bobu bob in preko sodelavke v romuniji naročila nove modelčke. in vuala, danes so po pošti tudi prišli.

kako izgledajo vkonponirani v jaslicah, pa v eni od prihodnjih objav. grem zdaj dopolnit jaslice.

kvaziomela

tudi letos se bomo pri zajčevih ljubčkali. zajca namreč večkrat peljem na sprehod po mini stanovanju in nekje na sredi le-tega visi kvaziomela. narejena iz ostankov smrečevja, ki je bilo namenjeno izdelovanju venčka. rdeča mašnica, rdeče bunkice, rumena cev od plina. popolno vzdušje.

sadni

ta vikend je minil ustvarjalno. najprej sem se lotila izdelave namiznega venčka. nabrala sem oziroma obrala smreki in jelko ter se lotila striženja, ovijanja, zvijanja popolnega venčka.

po izdelavi je sledilo mučno odstranjevanje vse smole, ki se je pripopala na moje roke. mislim, da se še zdaj kje najde kakšen lepljiv del med prsti. najbrž zato, ker sem se lotila vej kot kak fredi kruger. če kdo ve za kakšen domač recept odstranjevanja smole, se priporočam.

potem sem z malim zmajčkom s skoraj čistimi rokami vse pripravila in začela okraševati. letošnji venček je tako sadni. skoraj sadni, z mini rdečimi in naravnimi dodatki. rdeče bunke spuščajo barvo, ojo je imel roke čisto rdeče, in usta – najbrz spet prihaja kak zob.

kanarski

oče prijateljičinega moža je včeraj praznoval 60 let. ta isti oče je baje celo življenje delal kot električar. in vsako jutro na poti v službo redno poslušal vremensko napoved. med omenjenimi mesti so bili vsak dan tudi sao paolo. napovedano vreme na otokih je oča prenesel skoraj vsak dan tudi domačim. zato je bila logična izbira, da mu najdražji za obletnico podarijo potovanje na kanarske otoke.

moja naloga je bila, da mu narišem voščilnico/sliko, da se jo priloži zraven karte. slika je na koncu pristala na večjem platnu. meni je všeč. baje je bila tudi njemu. to pa je tisto, kar največ šteje.

kreativen november

novoletne voščilnice so že v pripravi. ustvarjala jih bova skupaj z malim zmajčkom. pacala bova z temperami in voščenkami. ob spremljavi pesmic iz backa jona. to je trenutno najbolj in risanka. me prav zanima, kakšna packarija bo nastala. glede mini darilc za najdražje pa se bom odpravila kar v pravično trgovinico. tam se zmeraj kaj lušnega najde.

prva

moja prva otroška slikanica bo govorila o ježku. ježku, ki se boji pajkov. zgodba se bo sukala okrog kmetije, kjer gospodinja vsak večer za domače hišne živali prinese sveže toplo mleko v rdeči skledici.

jelenko

jep, zima prihaja. al pa je že prišla, saj ne vem. pri nas smo že imeli zametke snega, eno dopoldne, par tednov nazaj.
in zakaj jelenko? pa saj še sama ne vem, zakaj me zadnje čase prijemlje, da rišem živali. odkar imam zmajčka, sem se malo pootročila.

me je zadnjič ena kolegica vprašala, kam grem za silvestrovo. kaj? kako? silvestrovo? a smo že tam, al kaj?

se pa počasi res veselim prihajajočega obdobja. kmalu bomo šli po mah na naš spot. za moje tradicionalne jaslice brez jaslic. juhuhu.

se moram prav zorganizirat. letos moram namreč narjest nov most, pa ogenj. ovčk imam dovolj. zdaj moram samo še najti koga iz romunije, da mi prinese še kakšnega tradicionalnega lesenega pastirčka. romunija, hir aj kam.

podajava roko

tudi z lovričem podajava roko. za druge otroke, ki roko potrebujejo. in ustvarjava. riševa, čečkava. imava se fajn. vsi trije se imamo fajn.

mali lovrič postaja velik. hodi in leta naokrog kot zmajček. v vrtcu uživa in ne grize preveč. pleše kot justin timberlake. in kar je najpomembnejše - še vedno muva z ritko, ko iz zvočnikov kaj nažiga.

srečko

naj za trenutek odloži delo in odpočije stare kosti srečko. srečko je tiste vrste človek, ki ti da vse. in danes praznuje. in piha svečke. veliko svečk. pravijo, da moraš slavljencu zaželeti denar in srečo in zdravje. glede na to, da se srečko že kar nekaj časa spopada z leti in vsi vemo, kaj leta prinašajo - zdravstvene težave -  srečku želim predvsem zdravstveno neproblematično leto, v kolikor bo pa vseeno imel probleme, recimo z odpadanjem zob, je pa tukaj tolažba: 

za vsak problem in vsako zobno nevšečnost vedno obstaja več rešitev. vsadki so vedno zaželjena rešitev, saj predstavljajo stabilno, fiksno, estetsko zadovoljivo in trajno sanacijo problema. problem pa se začasno lahko reši tudi z delno snemljivo protezo, ki pa žal ponavadi povzroča večje ali manjše skrbi.

no, pa bodi dovolj glede možnih potencialnih problemov. srečku familija zajc želi najlepševše praznovanje in mu pošilja koš poljubčkov. cmok cmok cmok cmok

želvice

začel je. v skupinici želvice. prva dva dni kot kolovodja. kolovodja joka. sledila je verižna reakcija. verižna reakcija enajstih otrok. tretji dan priden kot angelček. dobil svojo omarico. in nove copatke. sem vesela. ker ga uvaja zajc. kar ne vidiš, ne boli, pravijo. pa še kako res je.

mali umetnik

mali lovro gre po maminih stopinjah. vsi upamo, da bo na tem področju uspešnejši od mamice. to si želi predvsem mama. samo poglejte si to poudarjeno milino, eleganco in prefinjenost gest, tankočutno upodobitev tegale tihožitja in bo vse jasno.

miška

enkrat, že kar nekaj časa nazaj, sem se med malico sprehajala s taško v eni roki in koščkom sira v drugi. sprehajala sem se mimo gradbišča. pa saj ne, da zgledam pretirano seksi, ampak kljub temu se je eden od delavcev zadrl: ej miška, a b se ti poročiLa z mano? saj če ne bi bila že kar nekaj let v srečni zvezi z mojim predragim, bi mogoče še postala in premislila. tako pa sem sklonila glavo in po hitrem postopku osramočena odpeketala naprej kot kaka šolarka. sem pač bolj sramežljive narave. ko se zdaj spomnim na ta bolj kot ne smešen dogodek, mi v glavi roji naziv, ki mi ga je dotični delavec namenil: miška. zakaj bi se kdorkoli hotel poročiti z miško? meni sploh niso seksi. pa še majhne in nadležne so. in smeti jejo. mogoče pa zgledam kot ena velika miš. nadležna. neseksi.

še sem živa

ja, ja, saj vem. grozna sem. in pogrešali ste me. se še sestavljam skupaj. trije dopusti. trije različni domovi. služba. dva otroka. poroka. miljon rojstnih dnevov. in nič časa. ampak prihajam spet v staro formo. obljubljam. obljubila sem predvsem sebi. ker tako ne more iti več naprej. ampak ne smem jamrati. tako mi je bilo zaukazano. če me kdo vpraša, sem super. počutim se super. zgledam super. in super bom še naprej.

torta

sama spekla. in sama okrasila. če koga zanima kako, je tukaj postopek. najprej sem narisala izbrane okraske. obojestransko.

potem sem jih rezljala. in rezljala. in rezljala. in rezljala.

in jih zlepila skupaj. vmes sem postavila zobotrebec. lahko bi tudi palčko za ražnjiče. 

spekla torto. in jo na koncu okrasila. torta je bila nutelina. rekla bom samo mmmmmmmmmmmmmmm.

tale okrogla je bila manjša, zato niso prišli v poštev vsi okraski. okrasila sem tudi večjo, pravokotno, katero so krasili tudi sonček in oblaka.

aja, pa še recept za nartabuljšo torto na svetu:

zmešaš 3 jajca in 160 dkg cukra, dodaš 2 dcl mleka, 160 dkg moke in pecilni prašek ter 3 polne velike žlice nutele. daš na pek papir v pekač in pečeš 35 minut na 180 stopinj. ko se ohladi, prerežeš na pol, namažeš z nutelo in sladko smetano - kar direkt na nutelo. na vrh  torte na tanko namažeš nutelo in premažeš s smetano. lahko pa samo posuješ z mletim cukrom. pa dober tek.

eno leto...

...je minilo prehitro. in mi smo še živi. enajstega je mali ojič upihnil svojo prvo svečko. imel je kar dve zabavi. vem, da kar en teden odlašam s tole objavo, a smo takoj po silnih rajanjih leteli na oddih. na lepšem baj d'vej noro uživali.
lovrič je celo skušal pihati tisto edino svečko na tortah. aha, kar tri so bile – uživali pa so tudi drugi banditi. so peli in pihali ko taveliki piromani. pa tudi malo starejši smo uživali. ob vseh dobrotah, ki smo jih spacali. po moje sem odšla s sobotne zabave s tremi kilami viška.
domač burek, solata s pečeno slanino, prepraženimi pinjolami, koruzo, popečenimi kruhovimi kockami, tremi vrstami solate, dvema vrstama radiča in zapovrh še perfektno začinjena, pa čevapčiči in pečene hrenovke, pa pečeno meso, pa francoska solata, pa samo bel kruh, pa tiramisu, pa pomidori in paprike in čebula in torte in tri vrste peciva, pa tunin namaz z koruzo, pa olive in melona in salame in tri vrste sira. vse to sem počasi napikala in znesla v usta. in ni mi bilo slabo :-)
okrasitev okoliša je bila predvsem barvasta in zastavičasta. torto sem seveda okrasila sama. prva lovrotova r. d. torta je morala biti drugačna. najdrugačnevša.

vampirček praznuje

v nedeljo mali bandit praznuje eno leto!!!!!!! jep, tako velik je že. in priden. v glavnem tanarboljši :-) vabila za rojstnodnevno zabavo so šla ven, okraski za torto so že narisani in se pridno rezljajo. za pokušino je tukaj delček risbice iz vabila. lovro se nama je pridružil ponoči in je pravi mali vampirček. ideja vampirčka sposojena pri pavletu franckotu.

rdečebela

ja, sem zavarovana pri ... ne, ne bom delala fri reklame. no, na nek način jo bom. matildi. eni jowku fejst bejbi. kateri sem dolžna ene par sladoledov na obali ali pri jami. in katera mi je poslala tole najfletnejšewšo ogrlico. super huper ogrlico. rdečebelo. ma mi prav paše :-) z veseljem jo bom nosila. oziroma jo že nosim. hvala, matilda. si mi polepšala novo poglavje v mojem življenju.

kaj mi govorijo sanje?

že od nekdaj se trudim, da bi lahko pojasnila vse zamuštrane sanje, ki se mi pojavljajo pred očmi, ko zaspim. sanjam vsako noč. tudi po več sanj. in če se med sanjami slučajno zbudim, jih sanjam naprej takoj, ko zaspim nazaj. sanjam vse sorte neumnosti. saj še sama ne vem, ali so to najmočnejše želje, najgloblji strahovi ali morda drobtinice prihodnosti? prejšnjo noč sem sanjala mačko, ki drži v levi tački marelo. no, pa naj mi kdo pojasni, kaj to pomeni ...

pa je konc

hjah. kaj naj rečem? počelo je počelo. osem-, deset-, dvanajsturni delavnik, vožnja domov, pa igranje, hranjenje in uspavanje ojiča. pa hranjenje in umivanje moje malenkosti. in bo deset ura. zvečer, da ne bo pomote. a bo sploh ostalo kaj časa za kar koli? valjda bo. bom kar optimistična. samo kdaj? ob vikendih? po 22. uri?

doma

dež in mraz sta odplaknila tokratni mini dopust. zdaj lahko le sanjam, kako plavam kot ribica in brezskrbno ležim na plaži v senci borovcev. ah. no ja, bom pa pospravila vse omare in predale po stanovanju. in se tri dni odločala, kaj si bom oblekala za v službo.

čofa čofa

čez en teden začnem delati. po letu in dveh mesecih se mi zdi nemogoče. in kako preživeti zadnjih šest dni "dopusta"? tako, da greš na dopust. na morje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! kopalke pripravljene. bazenček pripravljen. brisače in kremice pripravljene. fotič pripravljen. jej.

burečke

sem ga spekla. prvič. burek. oziroma sirovo pito. ma je taku fina. oziroma fin.

sp

letos me ni prav nič obnorela nogometna evforija. saj se pozanimam, kdo igra in kdo je zmagal, tekme pa si ne ogledam nobene. pač nimam časa. oziroma ga rajši izkoristim za druge aktivnosti. se moram pozanimat pri ninaleni, kaj je zdej to za en nogomet za punce. predvidevam, da se dekleta oblečejo v drese in poskušajo v barih preglasiti fante? ali se motim? valda tudi pokomentirajo izgled tega in onega kjut nogometaša? mora bit zanimivo. radiatorčkov je na igrišču kar nekaj. seveda se jih vidi samo ob koncu tekme, ko si igralci izmenjajo majice. evo, sem se odločla - od danes naprej gledam samo konce tekem!

ga ga

o racah ne vem prav veliko. rada pa jih opazujem. to priložnost imam vsakič, ko obiščem okolico postojnske jame. ne ozirajo se preveč na tamale bandite, ki jih vneto hranijo s starim kruhom. rajši poletijo mimo, pod most in čez brzice, kjer se voda reke pivke umiri.

postelja

danes je bil tako čuden dan. čisto izžeta sem. naredila si bom topel kakav in šla kinkat. v eni novejši spalni srajčki. mehki bombažasti.

žvali

poletje poleg nevzdržnega sonca s sabo zvabi tudi takšne in drugačne živalice na plano. predvsem majhne, povečini nadležne. še posebej, če imaš balkonska vrata ves dan odprta direkt na atrij. tako imamo pri nas doma mini živalski vrt. 100 različnih vrst pajkov, pa mravljic in kresničk in moljev, gosenic, čričkov in ostalih žužkov. pa tudi kakšna žabica vsako toliko zaide k nam. da niti ne omenjam silnih komarjev. vse naštete zverinice še nekako obvladam. no, povečini zajc. edina, ki nas še ni obiskala, je gospa/gospod kača/kačon. pa saj ne, da bi si želela tega plemenitega obiska, ampak vedno znova razmišljam, kaj bi takrat storila. težko vprašanje. po mojem bi zbežala. prijela je itak ne bi.

med zelenimi

misija opravljena. preživela sem 5-kilometrsko progo. priznam, da se mi je letos še posebej vlekla. drugi klanc tanarbolj. baje nas je bilo 7 taužnt. same babe. ene bolj druge malo manj profesionalno napravljene.
bolj = ipod, merilec srčnega utripa, merilec porabljenih kalorij, merilec kilometrov, profi hlače in majica, ki vpija in sproti suši vsakršno tekočino, super huper frizura in izklesano nasolirano telo.
manj = navadna štirikilska trenerka in znucana kanotjera. pa en robček zataknjen za pas in več kot par kil preveč.
ni težko uganiti, v kateri skupini sem bila jaz. pa je bilo vseeno fino. prav uživala sem. bila sem ponosna sama nase. pa imam vseeno nekaj kondicije.

tudi mali lovrič se je udeležil oskarjevega teka. v kategoriji do 3 let. in seveda je po treh korakih zaspal v mojem naročju. pa tako lep plan sem imela, da ga bom nekaj metrov pred ciljem spustila na tla, da bi se priplazil čez ciljno črto.  je pa vseeno prejel prvo tapravo medaljo. je bil najbolj simpatičen udeleženec in edini, ki je celotno progo prespal.

prefarbana

lesena ograja pod nadstreškom je dobila novo preobleko. kao olivno zeleno. prijetno za oko in dušo. za posedanje ob kavici in igranje briškule. pa še ptički in takšne ter drugačne rožice so dobile svoje skromno prebivališče.

je se z očmi

v naši bajti bomo skoparili z  kupovanjem daril,  zato bova malemu njoku skušala kako drugače popestriti dneve. začela sva že s hrano. mali lovrič poje vse, kar mu daš v roko in usta. lahko bi rekla, da je kot sestradan brontozaver. zadnjič mu je zajc popestril kosilo. polenta z brokolijem, bučkami in korenčkom je pristala v dinozavru – modelču za potičke iz mivke. grrrrrrrrrrrrrr. lovro je najprej zmazal rep.

100

evo, v pičlih petih mesecih sem prišla do stote objave. ma sem prav pridna :-) hvala vsem, ki me spremljate, berete, gledate, komentirate. tale blog mi je polepšal življenje. u nulo. zmeraj sem si želela ustvarjati, risati, pa sem sčasoma na to pozabila. mislila sem, da za te stvari nimam časa. tako mi zdaj roji po glavi miljon idej, ki jih poskušam spraviti na papir, narisati v ilustratorju, zašiti, splesti, preplesti, skolažkati... ne boste se me rešili tako zlahka!

nakupi

uf uf. nisem vedela, da bo šoping postal tako naporen. po dveh letih, ko si nisem kupila skoraj nič za oblečt, sem bila ta teden primorana obuditi službeno garderobo. srajčke, hlače, fensi majčke. pa en modrc. in ene kopalke. te ne spadajo pod službeno opravo. pa modrc bo uporabljen tudi pod športno garderobo. kar dvakrat sem se morala odpraviti v ljubljano. vsakič zrihtala varuško za malega lovriča. sem pa seveda vesela z nabavljenim. malo manj sta veseli moja in zajčeva kartica.

priprave

malo zanemarjam blog, ker se aktivno pripravljam na prijateljičino dekliščino. uf, toliko je za postoriti. ne smem povedati več, da slučajno česa ne razkrijem. povem lahko le, da bo noro zabavno. moja prva dekliščina. jaz je nisem imela :-( pa sploh ne vem, zakaj ne. bi jo lahko. imela namreč. se pa tele veselim kot majhen otrok. jupi. to soboto bo.

prvi na klavniški

ta vikend bi morala praznovat, ma sem obležala. vsa familija je obležala v postelji. z vročino in vsemi spremljajočimi nič kaj prijetnimi simptomi nekakšnega trdovratnega virusa/gripe/angine. kar koli že je to bilo. oziroma je še v sledeh. ko sem se že začela počasi smiliti sama sebi, ker se nisem mogla niti premikati, kaj šele nositi malega ojiča po bajti in se igrati z njim, naju je ta potuhnjeni mali korovc ponoči presenetil na kubik. prvič v življenju je prespal noč. ma res vso noč! do osmih zjutraj. brez mučnega zbujanja za tistih 200 ml mlakastega mleka. ma bi mu človk prav eno medaljo naredu. jaz sem mu rajši kar pokal. je priden ku ptička, ki kaka na sosedovi ograji.

lačna

včeraj sem si ob 21.34 zaželela pomfri. zajc bi reku ku američani nafte. tako hudo je bilo, da krompirja nisem niti olupila. mmmmmmm, bil je tako sladek. a sem že omenila, da sem na dieti?

33

superpiška

danes so se uradno začele priprave za 5-kilometrski dm-ov tek. kaj to pomeni? to pomeni, da sem si prvič po odločitvi, da bom tudi letos maratonjerala, obula tekaške čevlje. in šla tečt seveda. v zavetju noči. in v blaženi tišini.
a prave priprave so se sicer začele že pred enim mesecem. tanarpomembnejše priprave. duševne. brez teh ne gre. tudi pri jutranjem vstajanju in kavici ne.