mali umetnik

mali lovro gre po maminih stopinjah. vsi upamo, da bo na tem področju uspešnejši od mamice. to si želi predvsem mama. samo poglejte si to poudarjeno milino, eleganco in prefinjenost gest, tankočutno upodobitev tegale tihožitja in bo vse jasno.

miška

enkrat, že kar nekaj časa nazaj, sem se med malico sprehajala s taško v eni roki in koščkom sira v drugi. sprehajala sem se mimo gradbišča. pa saj ne, da zgledam pretirano seksi, ampak kljub temu se je eden od delavcev zadrl: ej miška, a b se ti poročiLa z mano? saj če ne bi bila že kar nekaj let v srečni zvezi z mojim predragim, bi mogoče še postala in premislila. tako pa sem sklonila glavo in po hitrem postopku osramočena odpeketala naprej kot kaka šolarka. sem pač bolj sramežljive narave. ko se zdaj spomnim na ta bolj kot ne smešen dogodek, mi v glavi roji naziv, ki mi ga je dotični delavec namenil: miška. zakaj bi se kdorkoli hotel poročiti z miško? meni sploh niso seksi. pa še majhne in nadležne so. in smeti jejo. mogoče pa zgledam kot ena velika miš. nadležna. neseksi.

še sem živa

ja, ja, saj vem. grozna sem. in pogrešali ste me. se še sestavljam skupaj. trije dopusti. trije različni domovi. služba. dva otroka. poroka. miljon rojstnih dnevov. in nič časa. ampak prihajam spet v staro formo. obljubljam. obljubila sem predvsem sebi. ker tako ne more iti več naprej. ampak ne smem jamrati. tako mi je bilo zaukazano. če me kdo vpraša, sem super. počutim se super. zgledam super. in super bom še naprej.