les

les je bil od nekdaj moj najljubši material za čečkanje. sem dobila en kup lesenih ploščic, da spet obudim to strast. komaj čakam večer. ne samo, da dam lovrota spat in se stuširam, ampak tudi zato, da kaj narišem.
da dokažem, da nisem v prvem stavku uporabila kar tako besede od nekdaj, predstavljam risbo na lesu, ki sem jo narisala pred 16 leti. jep, prav sem napisala. tale žirafica je romala z mano v dve študentski sobi in dve najeti stanovanji, zdaj pa že 6 let krasi našo kuhinjo. dobro se drži, glede na to, da je bila narisana s kredo. na enem od taborjenj. mislim, da ob kolpi.

barvaste

značk nikoli dovolj. to je moj moto. sem jih naročila. in dobila. danes. v najbolj kulski kuverti. od sestrične ninalene. ne smem napisat od te nartabuljše sestrične, ker bodo druge zamerile. je pa vsekakor najvišja od vseh nas. in s ta najdebelejšimi špegli. zdaj moram dobro razmisliti, kam jih bom napopala. drama queen gre na lovričevo jaknico, pa račka gre na lovričev voziček, pa lovro na kolesu gre na njegove supergice, pa ...

lovrič je dobil tudi risbico. joj, kako mu je podoben. bo v okvirju, ki bo na vratih njegove sobice.  hm, kje bi se dalo kupit takšno kratko majico? točno tako.

tele ti teletasto

spet sem malo servetkala. za obdarovanje videtove vide. lušno smo se imeli ta vikend. poleg tega vrča je dobila še šop mačic. sveže nabranih. pa še vsa teljta smo bila tam. in ne, ne mislim na kravje mladiče. teljta smo skupina starih, khm, mladih bab tabornic – čarovnic. tako se je namreč imenovala naša ekipa na vseh taborniških tekmovanjih, na katerih smo se ene z več, druge z malo manj kondicije gonile po hribih in dolinah, vrtačah in njivah, potokih in travnikih. in teh ni bilo malo. tekmovanj mislim. lahko se pohvalim, da smo bile večkratne grčevske državne prvakinje.

joj, kje so že ti brezskrbni časi!

mamamama

ker je materinski dan in ker me ni  bilo doma in predvsem ker je lovrič še mičkenu mičken, sem si sama privoščila en vrč rožic. želim si, da bi bila še naprej tako simpatična mamica, da bi si uspela kaj odpodčit, da bi uspela še kaj več počistit, da bi uspela še kaj več pospravit, še kaj finega skuhat, si boljše zorganizirat čas, se punu stiskat, zabavat in nasmejat lovriča vsak dan in znat zatirat voluharje, pajke, komarje in srebrne ribice. predvsem pa si želim, da bi imela doooooolge, bujne lase in da bi si po stotih letih našla ene dobre kopalke.

želim si

danes sem si zaželela češenj. tistih sočnih, velikih, mesnatih. vem, vem! nikjer jih ni. sem vse pregledala. prečesala sleherno trgovino. trgovka v eni od trgovin me je debelo pogledala in rekla: gospa, ma, je komaj marec. šmrc. 

sem pač optimistka. vseeno pa bom morala na rdeče češnje še malo počakati. in željo po njih nekako odplakniti. vsaj za zdaj. a sem že napisala šmrc?

čivčiv

končno sem za nekaj uporabila blago, ki sem ga dobila. tokrat sem se lotila izdelave ptičjih gospodičen. na strani dom in stil najdete ogromno zanimivih idej, med drugim tudi tole. osvežitev za naše stanovanje, v katerem se najde kar nekaj kokoši.

tile trije ptički so kar huda konkurenca meni in okrasnim kokicam pri nas.  mogoče bi jih morala obesit na vrt. zraven ptičje valilnice. ta je namreč očiščena, pomlad je tukaj. tudi nadstandardne sobe so uspešno končane. tako da, ptički, porodnišnica odpira svoja vrata. pred vhodom pa vas pričakujejo tri mlade simpatične hostese.

zvezde

lahko sem srečna, da živim v majhnem mestu, kjer se še zmeraj lahko uležem na travo. ali pa na toplo deko. in opazujem zvezde na nebu. iščem veliki voz. in mali voz. se otepam pajkov. pa določam  strani neba glede na luno. to delam malo težje odkar ne nosim več ure. se stiskam. v glavnem urim nekatere taborniške veščine. da jih slučajno ne pozabim.

pomlad

in je prišla. danes. težko pričakovana. sicer je prinesla dž, ampak vseeno. tukaj je!

 

medolino

ne spomnim se, da bi imela kot majhna punčka najljubšo igračo. nisem bila otrok, ki bi zbiral plišaste medvedke. rajši sem se igrala s sosedovimi fanti vojno in med dvema ognjema.

pa kakšna maša je tudi padla. mmmmm, kako so bili fini ostanki hostij iz sosednjega samostana. nuna petra jih je zmeraj z veseljem odstopila. tiste frišne ob sobotah so bile najboljše. ker so bile še toplo pečene, pripravljene za nedeljsko mašo. če prav pomislim, se sploh nismo igrali maše ampak samo tisti del, ko dobiš hostijo. da smo bili siti med vojnami :-)

končno barve

danes sem opazila popke na drevesih. na brezah. te sem skozi okno naspotala iz kavča, na katerem sem ležala. in kasneje na sprehodu. neka tako drobna stvar zmeraj napolni telo z energijo. vsaj meni.
rada imam menjave letnih časov. veselim se vsakega posebej. tudi zime. trenutno se veselim barv. in ležanja na travi. in nošenja termovelurjev. dolgih sprehodov po gozdu. proti javornikom. na mačkovc. pa na nanos. po ti strmi poti.

bambola

jej. sem dobila darilo. iz daljnje južnoafriške republike. od tam, kjer je lepo. od tam, kjer je polona cele tri tedne uživala. se potapljala. fino jedla. ah ...
tale bambola že krasi mojo sobo. in me opominja, kaj vse še moram raziskati. aja, pa kako seksi spodnje hlače ima. iz prave sintetike. zula ji bo ime.
danes je težko dati dobro darilo. vsi preveč hitimo. če bi blo po zajčevo, bi ukinil rojstnodnevno obdarovanje. obisk naj bi bil že sam po sebi smrkastično darilo. upam, da mu ojo tega ne bo zameril vsakega 11. julija.
in odsmrkala sem spat ...

po sončnem dnevu

sem si privoščila eno dozo barv. ma ne samo na sliki. tudi v omari. sem se odločila, da naredim konec sami črnini. res, da te zoža in nadvse posuši, te pa tudi postara in pobledi. projekt uspel v športnem delu garderobe. služben del me še čaka. in to bo šele izziv.

enostavno

servietna tehnika je nadvse hitra in enostavna. še pred dvajsetimi minutami je bilo spodnje ogledalo golo, zdaj pa je pripravljeno za obdarovanje male banditke eve. največji problem je bilo po stanovanju najti kakršne koli potiskane papirnate prtičke. nekaj sem pa le uspela skombinirati. 

vsekakor moram po nakupih. pozna kdo kakšno trgovino, kjer prodajajo odbite prtičke?

sreča

po dolgem času sem gledala zanimivo oddajo. slovensko. o pajkih, ki si jih ljudje prpopajo na fasade hiš. po pravici povem, da nikoli nisem vedela, zakaj. pa še všečno ni. vsaj meni.

 

če vidiš zvečer pajka, ti prinese srečo. baje. zakaj jih potem lovimo in fentamo? predvsem suhe južne so kar srhljive. jest ne morem ubiti pajka. zmeraj ga raje odnesem ven oziroma pokličem zajca na pomoč. malo sem pa le vraževerna :-)

čuden dan

danes sem se počutila osamljeno. sredi norišnice. brez energije. za v smeti.

 

tguk vs. ttts

deset let nazaj sem bila na koncertu the get up kids v močvari v zagrebu. 23. 5. 2000, če smo natančni. kmalu potem so razpadli. sedaj na srečo vseh nas spet igrajo. koncert je bil eden boljših. pa verjemite, da sem bila na mnogih. 

skrito sem upala, da bodo tudi moji otroci poslušali podobno muziko kot jaz. nisem pa vedela, da se bo to zgodilo tako kmalu. že pri osmih mesecih mali lovrič uživa in čeblja ob poslušanju otroškega roka. pevec skupine je namreč posnel pesmi za tamale vampirčke. z bendom the terrible twos.

z muziko kužimo tudi druge mičkne zmajčke. si že prav predstavljam, kako se frgolinčki sukajo ob ritmih old man millerja. na lovričevem prvem rojstnem dnevu.

spokojno

res je, da komaj čakam pomlad, ampak danes me je pa sneg očaral. burja malo manj. ker naju je pamet zapustila že zdavnaj – morda je kje v mknž-ju – sva se šla z zajcem enega najinih priljubljenih športov: prebijanje z vozičkom čez kupe snega ob začudenih pogledih sosedov v toplih domovih. tokrat smo rinli do trgovine.

zaščitili smo se primerno vremenu in orali po snežnih zametih. in pri nas so zameti res zameti. brilo je, sneg je naletaval ko zmešan, z zajcem pa sva se smejala, da sva danes najbrž edina pešca v vsej postojni. spotoma  smo se usidrali v prazno kavarnico in opazovali sneg. skozi ogromno stekleno okno. tako spokojno je snežilo, da sem komaj čakala večer, da narišem snežinke.
prejle je nehalo snežiti. sneg pa ostaja ...

gu gu

mali lovrič se je začel v nedogled pogovarjati. z nalepko, ki se je po nesreči napopala na tla. pa sem mu  jih nalepilia še več. kar direkt na laminat. po celem stanovanju. tako se bo lahko pogovarjal na vsakem koraku. eee, plazkoraku.

krompastično

ja, tudi tega sem se lotila. postajam prava gospodinja. še malo, pa bom začela kuhati preobilna nedeljska kosila. kaj je to? nekaj finega. krompirjeva pogača.

 

ostal je samo tale košček. pa vam že kar takoj povem, da jutra ne bo dočakal :-)

pečenja pogače sem se otepala kar nekaj časa. ma mi ni žal, da sem jo končno naredila. sestavine sem počasi vmešala, gnetla sem jo z ljubeznijo, jo pokrila, dala vzhajat na radiator, jo hodila gledat,... ma se hecam. vse sestavine sem zmetala v eno skledo, kvas in maslo odrezala od oka, vodo zlila kar izpod pipe. ma boljša ne bi mogla ratat, vam povem.

še en praznik

evo, babe. rwžce samu za vas.

pa zajc vsem želi čim manj menstruacijskih krčev. jaz se želji pridružujem :-)

amarillo que te quiero amarillo

komaj marec je, trgovine pa so že polne velikonočnih pirhov. sploh ne moreš mimo lesenih, keramičnih, pletenih, stiroporastih kokoši. pa mimo lesenih, keramičnih, pletenih, stiroporastih in čokoladnih jajc. pa mimo pisanih nalepk. za pirhe seveda. in mimo barv. in jajčastih in kokošastih obeskov.

da ne bo pomote. velika noč je moj najljubši praznik. barvanje jajc. po stari tradiciji z raztrganimi najlonkami  in čebulo. z rožicami. in plevelom. pa vsakoletni družinski zajtrk doma. pirhi, pa mladi luk, pa kuhan pršut, pa francoska, pa topel kakav, pa sladek kruh. mmmmmmmmm. komaj čakam! kdaj je že letos velika noč?

gušt

 

bila spet v ljubljani. in si kupila novo skicirko. prsti so mi kar zaplesali po njej. no, po svinčniku, ta pa po papirju. 

in nastalo je že nekaj risbic. 

  

rada rišem živali. mogoče zato, ker ljudi ne znam :-) zdaj se moram samo še naučiti vse to narisati/prerisati v ilustrator. potem lahko izdam svojo prvo pegula slikanico. namenjena bo otrokom. in meni.

el mafin from zi dirti oven

današnji dan je bil prava norišnica.

vstali. pojedli zajtrk. šli na sprehod. vrtec. kavica. obisk (drekec pekec). šli plačat mobitel. se tepli z burjo.  kupili vitamine in železo. domov. kosilo. se spokali v avto. AC. LJ. plavanje. prvo tunkanje. jok. lovro omagal v lupinci. avto. tortica. kavica. spet v avtu. AC. lovro tečka. miritev s petjem. pozno domov. večerja. umivanje. pižama. kobacanje. dinozavrčki. cartanje. lovro zakinkal kot krof.
najlepši del dneva?

mafini, ki sva jih dobila v LJ. en je bil obgriznjen. al ga je kuhar al pa mava podgano v avtu.

ves dan je bilo kot na formuli. zdaj se bom usedla, prekrižala noge in pozobala mafin kot miška.

v napad

priznam, ne gre mi glih najbolj risanje tega krta. ampak vseeno upam, da se mi slabo risbo oprosti, ker sem bolna in utrujena in ker sem si vzela samo par minut za tole objavo, ki me muči že ves dan. potem grem popit lekadol v prahu in ležat, obljubim.

kaj sem že hotela napisat? aja, saj res. ne vem veliko stvari o krtih. poznam tisti vic o policaju in krtu. vem, da so rjavi in da živijo pod zemljo :-) ok, ta je taka šolska. pa da so kar koristni, ker ti pojejo vse deževnike po vrtu.

zakaj sploh omenjam krta? tako sem se veselila pomladi in konca zime. in se je končala - no, vsaj za zdaj.

končno je včeraj na atriju skopnel zadnji sneg, pokukalo je sonce. hotela sem uživati v naši prelepi zeleni travi, skuhala sem si kavico, se parkirala na ležalnik,  potem pa... katastrofa. ves atrij je prekopan, na desetine krtin in lukenj in podzemnih rovov. kot da bi se krti na najinemu atriju ženili in ga žurali vso zimo.

spet bo treba grabiti. posejati novo travo. in nekako pregnati tegale krta iz atrija. spet nov projekt. uf. no, kavica pa me je vseeno pogrela.

tigrček

ne smem povedati, za koga je tale torta. za osebo, ki ne mara današnjega dneva. je že stara in zagrenjena.
z lovričem ji pošiljava košek poljubčkov ;-)