kres

letos bom prvi maj preživela mirno, sproščeno, v krogu družinice in prijateljev. ne bom se udeležila kresovanja. vsekakor pa bom skozi okno kukala in občudovala majhne rdeče pikice po okoliških vaških hribih. in pogrešala vonj čevapčičev ter pleskavic. gužvo in pijančevanja malo manj. imela se bom fajn. na mehkem kavču, ob toplem čaju, pokrita z rumeno deko.

plevel

potegnila leseno deščico iz predala in nastala je spodnja sličica. enostavna. zajcu ni všeč. meni pa je. saj na koncu itak moja prevlada. že krasi dnevni prostor :-). čeprav razmišljam, da bi jo prestavila v kopalnico.

pridna

včeraj je bil eden tistih dni, ko me je popadla čistilna mrzlica. no, če sem poštena, mini pospravljalna mrzlica. tokrat je bila na vrsti kopalnica. pa ne mislim na generalno čiščenje ploščic in školjke in banje in tuša in umivalnika. srečo je imela tokrat omara s predalnikoma, v kateri se že kar nekaj let nabirajo na pol odprte tablete in kreme in vlažilni robčki in vložki ter vata in palčke za ušesa, za katere se mi sploh sanjalo ni, da jih imam.

no, zdaj so omara in dva predalnika lično pospravljeni. me prav zanima, za koliko časa.

pegula

ne vem, zakaj sem se danes spomnila na snežinke. pa tako topel dan je bil. ko sem se prej gledala v ogledalo, nisem mogla verjeti, da so se mi lahko v parih urah sonca pojavile vse pegice na obrazu. spet se začenja letni čas, ko me bo zajc začel klicati pegula :-)

nov look?

želim spremeniti frizuro. že nekaj let. pa kar ne najdem poguma. zmeraj sem ista. skoraj ista.

bi imela dolge lase. no, to jih že imam. pa še daljše. pa potem enkrat krajše. pa bi šla na temnejšo barvo. kaj pa, če bi se odločila za kaj odbitega?

vrtec

vampirček ala armstrong

sploh ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela sinoči, ko je mali lovrič naredil prve solo korake, in to v pinkiš pižami. pa čeprav si je za svoj pripomoček izbral kanto za smeti. kar skakala sem od veselja. celo solzica se mi je utrnila nekje v kotičku desnega uka. srce mi je nabijalo kot noro, v rokah sem držala mobič in klicarila vse po vrsti. kot kaka histerična in preponosna mamica, katerih nikoli nisem razumela. zdaj jih.

še dobro, da v najini kuhinjici pod lijakom ni prostora za andrkavr kanto za smeti.

otročje lahko

že dolgo nisem barvala z vodenkami. in že doooolgo nisem bila na lutkovni predstavi. zato sem si eno pričarala sama. pa prav všeč mi je tale poflaskan videz.

druga runda

ker ima mala neža že veliko posteljo, ji je prva runda slikanic prekratka. narisala sem ji še nekaj dodatnih zverinic, ki ji jih bo njena mamica urno plastificirala in napopala nad posteljo. mala nežika že zdaj vsak dan pridno obnavlja znanje o živalicah s svojo malo poučno slikanico.

preživeli smo

pasulj je bil. in pizza ter palačinke za tamale. lepo nas je bilo videti. zabavali smo se. pobrali kar nekaj smeti in pri tem pridno izgubljali kalorije. in jih potem spet pridobili ob topli malici.

tanarboljpridnih sedem otrok se je v naši skupinici več ur sklanjalo nad smetmi. tako so bili simpatični z prevelikimi rokavicami in še enkrat večjimi vrečami v rokah. bravo, bravo!

očistimo se

jutri se strumno odpravljamo na čistilno akcijo. že ves teden se jo veselim kot majhen otrok. pripravila sem si celo pingo sokce. tiste na slamco. sicer mi je malo smešno, ker sva itak z zajcem že zdaj kot smetarja in na sprehodih sploh ne znava več uživati, ker non stop smeti pobirava. no, jutri pa naj bi očistili slovenijo. mi postojno. da bo spet lepa, zelena. pa še toplo malico naj bi dobili. upam, da bo paštašuta. zmeraj paše, ko jo ješ v naravi. jutri jo bomo sredi postojne. če ne bodo skuhali jote. morda pa bo golaž. tudi mineštre se ne bi branila. pustimo se presenetiti.

proti meni!

skoraj vsak dan, odkar je v najin dom prihrumel mali lovrič, si zarolamo tole pesem od against me! tako mi je prirasla k srcu, da si ne znam predstavljati začetka dneva brez nje. me napolni z energijo in mi da krila. tako kot una pijača, ki je sicer še nisem pila. takoj, ko zaslišim takte, začnem plesati. tudi mali vampirček. kar poskakuje in vriska. valjda je tudi njemu všeč.

stara sem

imam miljon peresnic. največ takih domače izdelave. nekatere so še iz osnovne in srednje šole, ko mi jih je še mama šivala. te so bile najboljše. in vse so bile popisane in porisane. in od nobene se ne morem posloviti. pa čeprav se na večini njih že kar nekaj let samo prah nabira. tudi zdaj, ko že skoraj deset let pridno hodim v službo, se v moji torbici vedno najde peresnica. zdaj so malo manj popisane. a so še zmeraj domače izdelave. najljubša je narejena iz starih žametnih hlač. zapira se na ježka. no, pa tudi ruzaki so bili vsi popisani. taki vojaški. ti so bili tanarbuljši. lahko bi uporabila besedo kul, moja sestrična pravi, da je beseda kul kratka in veliko pove. jest pa včasih kdaj raje potegnem po bistršku.

rešimo žabe

od nekdaj so se mi žabe gnusile. še vedno ne morem gledati dokumentarcev, v katerih nastopajo v glavni vlogi. priznam, da so mi lepe in simpatične samo v otroških knjigah in risankah. a kljub temu sem vsako leto, ko sem bila še aktivna tabornica, stisnila zobe in se udeležila reševalnih akcij: rešimo žabe pred avtomobilskimi gumami. tako smo nadobudni taborniki ponoči žabe pobirali na eni strani ceste v škafe in jih nosili na drugo stran ceste, kjer smo jih izpustili, da so se lahko veselo mrestile v bližnji mlaki. rešili smo jih kar nekaj. s strani žab in krot sem bila vsa polulana in še zmeraj ne morem verjeti, da sem se jih dotikala.

nekoč, davno je tega, sem bila tudi ponosna lastnica etuija za očala, na katerem so bile narisane žabice. imela sem ga najrajši. po spominu sem s svinčnikom kracala po leseni ploščici, ki bo krasila naš mini hodnik.

psa imamo

ob vrnitvi iz hrvaškega zagorja, kjer je mali lovro zbujal veliko pozornosti – zanj so se zanimali »tako zvani« pajceki, purice, koke in zloglasni kokot – je mali lovro dobil svojega prvega psa. srčno upam, da tudi zadnjega, ker meni se kakcev za malim runotom ne da pobirati (ja, tako naj bi se imenoval za zdaj namišljeni pesek).

čeprav je mali plastidrex z nami manj kot en dan, pozna že kar nekaj ukazov. sedi, lezi, vstani naredi prej, kot bi rekel keks. zdaj ga učimo še dati tačko in narediti preval.

brm brm

jupi. gremo na podaljšan vikend. saj se tako reče, ne? 

sem v totalni gužvi. nimam časa niti za barvanje slikce in retuširanje fotke. in zakaj je temu tako? ker sem danes preživela na avtocesti proti domu štiri ure! pardon. tri ure in oseminštirideset minut. skupaj z malim lovričem. nismo se premaknili. bogi. tako da ob tej uri (točno 0:12 je) še zmeraj pakiram in pripravljam in se tuširam in brijem in pripravljam mleko in... no ja, samo da se bom že jutri namakala :-)

poljski

zmeraj, ko zagledam mak, si iz njega naredim šopek. če je le možno. vendar veselje ne traja dolgo, saj se cvetovi kar hitro povesijo in odpadejo. saj niti sama ne vem, kaj me tako privlači na njem.  močna rdeča barva. ali pa njegova mogočnost, ko se v družbi prijateljev bohotijo na žitnih poljih.

izgubljeni

večkrat se mi zgodi, da nekaj spravim nekam, kamor bom najprej pogledala, ko bom to stvar rabila. danes sem iskala tisto, kar sem enkrat spravila tja, kamor bom najprej pogledala. in tistega, kar naj bi takoj našla, seveda nisem našla. kako lahko neko stvar zmeraj spravim nekam, kjer jo bom takoj našla tako, da je sploh ne najdem? prečesam celo stanovanje, vse možne škatle, predale, police, pod kavč, celo v pralni stroj sem pogledala. enostavno ne najdem. živo se pa spomnim, da to stvar držim v roki in jo spravim tja, kamor jo bom takoj našla, ko jo bom rabila. no, lovrotovi mini zvončki so tako za sedaj izgubljeni.

brez navdiha

kuhan pršut – mam. potica – mam. mlada čebula – za zajtrk. francoska solata – nared. jajca – poštrihana. topel kakav – komaj čakam.

kaj naj rečem o letošnjih pirhih? kuhani so na trdo. tudi pisani so. upam le, da bodo zdržali vse te silne plasti barvic za pisanice, temper, flomastrov in čebulnih olupkov. da jim le ne bi prišlo do živega. niso poflaskani ravno tako, kot sem si zamislila, a je nanašanje kakršnih koli črt na jajca kar velik zalogaj. no ja, za letos bodo.

letošnji velikonočni dekoraciji se je pridružil tudi šopek teloha iz trnovskih gozdov.
pa dober tek vsem.

danes bomo ...

metuljček cekinček, ti potepinček

naša letošnja namizna velikonočna dekoracija je metuljčasta. še malo, pa bom imela po stanovanju skoraj vse leteče žvali. dolgo vejo z mini storžki sem našla na včerajšnjem sprehodu sredi pločnika. zihr se zdaj kakšna teta drži za glavo, kje jo je zgubila. metuljčki so pa kar iz kolaž papirja.

košarica čaka na soboto, ko bom vanjo položila še tople pirhe. letos jih bom porisavala z barvastimi flomastri. upam, da bo uspelo. pa tudi če ne bo, bomo jajca vseeno snedli.

jajca

ali tudi ptički barvajo pirhe? mogoče, kdo bi vedu.