100

evo, v pičlih petih mesecih sem prišla do stote objave. ma sem prav pridna :-) hvala vsem, ki me spremljate, berete, gledate, komentirate. tale blog mi je polepšal življenje. u nulo. zmeraj sem si želela ustvarjati, risati, pa sem sčasoma na to pozabila. mislila sem, da za te stvari nimam časa. tako mi zdaj roji po glavi miljon idej, ki jih poskušam spraviti na papir, narisati v ilustratorju, zašiti, splesti, preplesti, skolažkati... ne boste se me rešili tako zlahka!

nakupi

uf uf. nisem vedela, da bo šoping postal tako naporen. po dveh letih, ko si nisem kupila skoraj nič za oblečt, sem bila ta teden primorana obuditi službeno garderobo. srajčke, hlače, fensi majčke. pa en modrc. in ene kopalke. te ne spadajo pod službeno opravo. pa modrc bo uporabljen tudi pod športno garderobo. kar dvakrat sem se morala odpraviti v ljubljano. vsakič zrihtala varuško za malega lovriča. sem pa seveda vesela z nabavljenim. malo manj sta veseli moja in zajčeva kartica.

priprave

malo zanemarjam blog, ker se aktivno pripravljam na prijateljičino dekliščino. uf, toliko je za postoriti. ne smem povedati več, da slučajno česa ne razkrijem. povem lahko le, da bo noro zabavno. moja prva dekliščina. jaz je nisem imela :-( pa sploh ne vem, zakaj ne. bi jo lahko. imela namreč. se pa tele veselim kot majhen otrok. jupi. to soboto bo.

prvi na klavniški

ta vikend bi morala praznovat, ma sem obležala. vsa familija je obležala v postelji. z vročino in vsemi spremljajočimi nič kaj prijetnimi simptomi nekakšnega trdovratnega virusa/gripe/angine. kar koli že je to bilo. oziroma je še v sledeh. ko sem se že začela počasi smiliti sama sebi, ker se nisem mogla niti premikati, kaj šele nositi malega ojiča po bajti in se igrati z njim, naju je ta potuhnjeni mali korovc ponoči presenetil na kubik. prvič v življenju je prespal noč. ma res vso noč! do osmih zjutraj. brez mučnega zbujanja za tistih 200 ml mlakastega mleka. ma bi mu človk prav eno medaljo naredu. jaz sem mu rajši kar pokal. je priden ku ptička, ki kaka na sosedovi ograji.

lačna

včeraj sem si ob 21.34 zaželela pomfri. zajc bi reku ku američani nafte. tako hudo je bilo, da krompirja nisem niti olupila. mmmmmmm, bil je tako sladek. a sem že omenila, da sem na dieti?

33

superpiška

danes so se uradno začele priprave za 5-kilometrski dm-ov tek. kaj to pomeni? to pomeni, da sem si prvič po odločitvi, da bom tudi letos maratonjerala, obula tekaške čevlje. in šla tečt seveda. v zavetju noči. in v blaženi tišini.
a prave priprave so se sicer začele že pred enim mesecem. tanarpomembnejše priprave. duševne. brez teh ne gre. tudi pri jutranjem vstajanju in kavici ne.

downhere

prav zdaj bi morala biti na poti na downhill world cup. na pohorje. namesto tega pa sedim doma, pijem kavico in si otožno rišem griče in doline in kolesa in... vreme je vse zakuhalo. nimam srca vlečt malega lovriča v vse tisto mega blato. bom pač gledala mlade fante s silnimi radiatorčki in pogumne punce na netu. pohorje, si ju nekst jr.

septembra...

...gre mali lovrič v vrtec. si sploh ne predstavljam. jaz bom itak žalostna. se bom cmerila bolj kot on. upam, da bo on vesel, igriv in nasmejan. kot zdaj. da bo dobil ogromno prijateljev, prijazne in ustvarjalne vzgojiteljice in da se bo znal v novem svetu – polnem igrač in novih obrazov – postaviti zase. s svojo ščetkico, posteljico in garderobno omarico. s svojimi prvimi risbicami, pesmicami in besedami.

japanke

končno lahko spet obujem japonke. moje najljubše obuvalo. imam jih kar nekaj. devet, če sem natančna. dvoje črne, zelene, pa rdeče so tudi dvoje, pa sive in rjave in seveda bele ter rozaste. nekatere z vzorčki, druge enobarvne. najljubše so mi tiste z rožicami. ta najbolj znucane.

tudi noge mi ne zgledajo ogromne v njih. vsaj zdi se mi. sicer se pa tako ali tako skoraj ne obujem drugega vse poletje in del jeseni. in tudi nohte na nogah si  tako redno štimam. pa ne profesionalno. samo bordo rdeč ali rjav lak si naflaskam gor.

survivor

ko gre že navsezgodaj vse narobe, potem lahko pričakuješ katastrofalen dan. preverjeno. ne morem verjeti, kako so se me danes podajali. kot v kakšni poceni komediji. »pojdite v sobo 304. pa v 206. ne, mi se ne ukvarjamo s tem. mogoče v 305.« pa nazaj na informacije. »ne, nazaj v 305...«
ne bom niti komentirala. se ne splača načenjati mojih živcev. komaj sem preživela dan. ena zadeva za drugo. vse se je počasi in boleče podiralo pred mojimi očmi. ampak na koncu dneva se pa vse lepo postavi na svoje mesto. če seveda preživiš. jaz danes sem.

regrad

spomladansko vlaganje

včeraj je mali lovrič dobil najbolj kulsko darilo. vložen bodi. je prave velikosti in še z našitkom udi paula frankota. super ideja za vlaganje daril. hvala oh, henry banditki in njeni polomljeni kosmati polovici.

vrtnarka pegula