sploh ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela sinoči, ko je mali lovrič naredil prve solo korake, in to v pinkiš pižami. pa čeprav si je za svoj pripomoček izbral kanto za smeti. kar skakala sem od veselja. celo solzica se mi je utrnila nekje v kotičku desnega uka. srce mi je nabijalo kot noro, v rokah sem držala mobič in klicarila vse po vrsti. kot kaka histerična in preponosna mamica, katerih nikoli nisem razumela. zdaj jih.
še dobro, da v najini kuhinjici pod lijakom ni prostora za andrkavr kanto za smeti.
Porkiš dete je shodilo, jaz bi verjetno rjula in plakala ko Niagara (sem malce bolj sentimentalne narave). Skratka, čestitam! Drugi pomembni podvig po prvem vdihu:-)
OdgovoriIzbriši