v 2011

končno

sem odposlala mini voščilnice. moji predragi jih bodo prejeli v naslednjih dneh. zalepljene in pobarvane s pomočjo malega divjaka. prva varianta, poiskus s temperami in voščenkami le ni bila tako dobra ideja...

vstopnina

v soboto se je mali zmajček udeležil moje službene novoletne zabave z dedkom mrazom in lutkovno predstavico, v kateri nastopa kozliček. v tivolskem gradu. kot vstopnino, oziroma, kot se je kasneje izkazalo, za darilo dedku mrazu, je mogel sam ali s pomočjo staršev izdelati snežinko. kakršenkoli stil je bil dovoljen.
samo ustvarjanje snežink je bilo kar zabavno. in utrujajoče obenem. predvsem zame. sva zlagala in strigla in lepila in barvala. pa vmes par snežink raztrgala in tudi vrgla v smeti. in se parkrat umivala. čiščenje oblačil me še čaka.

bil je pravi izziv narediti tole snežinko. obojestransko snežinko. ampak na koncu je bila najlepševša :-)

romunske jaslice

24. oktobra 1999 sem odrinila na sedemnajstdnevni nepozabni absolventski izlet. moje jaslice so še dandanašnji hvaležne, da ne v grčijo, ampak na noro popotovanje z vlakom po romuniji. eden od ljubših spominov iz romunije so mi tako ostali tile možički in tetke, ki med letom služijo kot pobiralci prahu na zgornji polici v moji spalnici, ko pa je na programu novoletna jelka, pa ponosno krasijo jaslice pod in okrog nje.  

že 11 let, 1 mesec in 23 dni moje srce hrepeni po dodatni garnituri. dva tedna nazaj sem končno rekla bobu bob in preko sodelavke v romuniji naročila nove modelčke. in vuala, danes so po pošti tudi prišli.

kako izgledajo vkonponirani v jaslicah, pa v eni od prihodnjih objav. grem zdaj dopolnit jaslice.

kvaziomela

tudi letos se bomo pri zajčevih ljubčkali. zajca namreč večkrat peljem na sprehod po mini stanovanju in nekje na sredi le-tega visi kvaziomela. narejena iz ostankov smrečevja, ki je bilo namenjeno izdelovanju venčka. rdeča mašnica, rdeče bunkice, rumena cev od plina. popolno vzdušje.

sadni

ta vikend je minil ustvarjalno. najprej sem se lotila izdelave namiznega venčka. nabrala sem oziroma obrala smreki in jelko ter se lotila striženja, ovijanja, zvijanja popolnega venčka.

po izdelavi je sledilo mučno odstranjevanje vse smole, ki se je pripopala na moje roke. mislim, da se še zdaj kje najde kakšen lepljiv del med prsti. najbrž zato, ker sem se lotila vej kot kak fredi kruger. če kdo ve za kakšen domač recept odstranjevanja smole, se priporočam.

potem sem z malim zmajčkom s skoraj čistimi rokami vse pripravila in začela okraševati. letošnji venček je tako sadni. skoraj sadni, z mini rdečimi in naravnimi dodatki. rdeče bunke spuščajo barvo, ojo je imel roke čisto rdeče, in usta – najbrz spet prihaja kak zob.