zimske radosti

danes sem imela za kosilo sveče. naj se javi junak, ki ni vsaj enkrat na poti v šolo polizal celo svečo. jaz je nisem že kar nekaj časa. po mojem smo morali to delati iz čiste zabave, ker so sveče brez kakršnega koli okusa.
če dobro pomislim, smo zmeraj, ko je zapadel sneg, jedli tudi kepe. tudi tega že dolgo nisem počela. grem ven ...

lačna

 

spet me je popadla nepopisna želja po sladkem. ker moj želodček ne bi zdržal čakanja na mešanje testa, pečenje in hlajenje, sem se odločila za super kombinacijo pudinga, smetane in petit piškotov. njami.

snežuva

 

kot mnogi sem se tudi jaz zjutraj zbudila v dodatno pobeljeno postojno. skoraj sem dobila obiske in se skoraj šla sankat. mogoče slednje še uresničim. spet bo treba nase nainštalirati sankaško opremo in se odpravit na postojnsko špico – taglavni sankaški spot okoliške mladine, stare pod 10 let, večine v spremstvu ponosnih staršev.
vremenar pravi, da bo snežilo ves dan, zapadlo pa bo še od 10 do 20 centimetrov snega. tako da se mi nikamor ne mudi. samo še sanke nekje sfehtam.

vse lovrotove račke

po dolgem času sem se lotila pospravljanja stanovanja. in po dolgem času ostala brez besed. sami presodite ali jih je preveč.

magnetna račka 1

magnetna račka 2

plavalni rački

pojoča račka

viseča račka

ga ga račka

šumeča račka

mini vlečna račka

maxi vlečne račke

uporabne račke

pez račka

krokodilje solze

od nekdaj sem mislila, da izraz krokodilje solze pomeni ogromne, neutolažljive solze. krepko sem se motila.

zajc me je podučil, da je kot prvo prav točiti krokodilje solze in kot drugo izraz pomeni, da se jočeš brez razloga. no, pa sem preverila, kaj pravi sskj: pretakati krokodilje ali krokodilove solze = z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje.

tudi zajc se kdaj zmoti. vseeno hvala zajcu in sskj-ju za poučen večer.

rogljički niso noben bav bav

v tem času so rogljički ena mojih najljubših sladic. pa ne samo zato, ker so super hitro pripravljeni, ampak zato, ker so polnjeni z nutelo.

 

nimam se za prav veščo pekačico in priznam, da je izdelovanje kakršnega koli testa zame prava znanstvena fantastika. zato sem bila toliko bolj vesela, ko sem v bližnjem supermarketu našla že pripravljeno sveže kvašeno listnato testo, katerega ni potrebno niti odmrzovati niti valjati. samo zrežeš ga v poljubne oblike in napolniš s tebi ljubim polnilom.
cotto e mangiato.

vonj po soncu

se vam kdaj zgodi, da že navsezgodaj sončni žarki prodrejo skozi žaluzije v vašo sobo in takoj veste, da bo danes čudovit dan?

meni se je to zgodilo danes. naložiš otroka v voziček, odpreš vhodna vrata in kar ne moreš verjeti, da je lahko tako lepo. že po nekaj metrih se vrneš, nase nainštaliraš še gamaše in volneno kapo in rokavice, v žep pa si potisneš ekstra paket robčkov, saj te zunaj kljub soncu pričaka kar nekaj stopinj pod ničlo. in se odpraviš dogodivščinam naproti.
tako je moj dan poln sonca.

zobki

to je berta. naši družinici se je pridružila ponoči ob 1. uri in 12 minut. tehta dobrih 23 g in meri 19 cm. je lepo rejena, ni pa primerna za na žar.
lovrič, kateremu pravkar vznika levi spodnji sekalec, je ribico berto že navsezgodaj žvečil, slinil, raztezal in gnetel. čisto vseeno mu je, da je boga berta šlampasto zašita na roke iz ostankov zelene krpe. samo da služi svojemu namenu.

postojnska porodnišnica za ptičke

tole valilnico sem dobila pred petimi leti od domca. hvala, domen. in od takrat naprej krasi naš atrij.
priznam, da najprej nisem vedela, kam naj jo uštulim. najprimernejše bi bilo drevo, sem si rekla. in si takoj premislila, saj pritlikava japonska javorja, ki edina poleg trave (in plevela) rasteta v atriju, res nista za prenašanje kakršnega koli bremena.
okrog našega atrija se suka kar nekaj ptičk, tako da sem si že predstavljala, kako bodo ptičji parčki v valilnico nosili vejice, nabirali žuželke za mladičke, kako bodo ptički pokukali skozi luknjico in prvič poleteli v širni svet... ah.
no, minilo je že pet let in nisem zasledila niti enega tiča, ki bi jo povohal (a ptiči tudi vohajo?!?! najbrž ja.), kaj šele, da bi vanjo nosil vejice za gnezdo.
mogoče je krivo to, da sem jo napopala pod nadstrešek?!?! ali pa sem le slab vodja  marketinga postojnske porodnišnice za ptičke.

omela

v naši hiši (beri: stanovanju) se strogo držimo tradicije obešanja omele. vsako leto se tako moj ata odpravi v globino trnovskih gozdov v lov za najlepšimi omelami. tudi letos ni bilo nič drugače. gojzerji alpina, sekira in močna volja do plezanja po najvišjih smrekah obrodijo sadove. in tako se pred mojimi vrati znajde velika omela posuta z belimi jagodami. eno obesimo s stropa, druga krasi vhodna vrata. in vsak par, ki se po (ne)sreči ali pa tudi zanalašč znajde pod njo, se mora poljubčkati. tako je naša hiša polna ljubezni.

iz izkušenj lahko povem, da te pod omelo kdaj pa kdaj tudi porinejo.

celoletno drevce

obožujem novoletna drevesca. izdelovanje okraskov, obešanje okraskov, urejanje jaslic – strogo atipičnih –, nabiranje maha že v začetku novembra, prižiganje lučk, sedenje pred jaslicami – po turško seveda –, sanjarjenje, stiskanje, plesanje.
bližnji me imajo polno glavo že od oktobra naprej. z lahkoto lahko rečem, da sem obsedena. rekord je bil: novoletno drevce do avgusta. večina si bo rekla: no, ga je vsaj razdrla. naj priznam, da se je to zgodilo samo zaradi selitve. lučke so bile prižgane skoraj vsak večer.

da ne omenjam jaslic. če bi imela na razpolago 50 m2, bi bila najsrečnejša na svetu. a jih nimam. si pa jih vseeno privoščim na 1,5 m2. in sem kljub temu srečna. v jaslicah se mora znajti čisto vse: od skal, hribov, prepada pa do mlina, mostov in ognja in ...vse pa je treba izdelati.priznam, da kakšno stvar tudi šlepam iz leta v leto.

letos sem se odločila, da bom za novoletne okraske uporabila medvedke in kužke, kar se je izkazalo za zelo praktično – so vsaj igrače pospravljene. pa še lepo zgleda – drevce mislim.
sigurno se sprašujete, do kdaj bo drevce postavljeno letos. kdo ve. mogoče koga preseneti še marca. in od kod takšna obsedenost? za vse je kriva mama.

paint

brskala sem po arhivu in našla svojo prvo risbo oziroma svoj prvi poizkus risanja v paintu. kar nasmeh se mi je narisal na obrazu, ko sem jo zagledala. prva risba, prvi blog.

recept:

vsi tisti, ki bi radi izdelali lično risbo, za božjo voljo, ne uporabljajte painta.

pegula o sebi

pravijo, da naj bi se po bontonu zmeraj, ko nekaj začneš, predstavil. uf. no, pa nekaj o meni za tiste, ki me ne poznate. opisujejo me kot nekoga, ki zmeraj nosi s sabo 200 kg energije. sem preprosto podeželsko dekle, tabornica v pokoju. sem svoj največji motivator in od sebe pričakujem največ. prizadevam si, da me poznajo po tem, da dam vedno vse od sebe. mislim, da sem ustvarjalna. želim biti ustvarjalna, to bo boljši opis. ljubim rože in novoletne jelke in špinačo s hrenovkami in torbice in vonj voščenk in moža in sinčka. ljubim barve. ogromno govorim. ne premislim vsakič, ko odprem usta. povem, kar mislim – kdaj zaradi tega tudi koga užalim. rada jem in zato tudi kdaj pa kdaj preveč. ne maram velikih začetnic.

aja, pa pege imam. veliko pegic. in zakaj pegula blog? bedasto vprašanje ...