nova izkušnja

po dolgih letih sem spet okusila naš bolnišnični zdravstveni sistem. tokrat v drugačni vlogi. v vlogi balasta. balasta, ki ima pravico do postelje in vseh treh obrokov, v kolikor je otrok star manj kot 6 let.

spoznala dva nova klovna - klovna zdravnika - in tudi sama dobila rdeč nosek. pojedla odlično polento z golažem in še okusnejši riž na mleku.

če odmislim vse silne medicinske naprave, zaprt prostor, strah in otroški jok, je bila nova bolnišnična izkušnja pozitivno presenečenje.

vedinh

to soboto grem na poroko. poroko na krasu. v kraški kamniti cerkvici, na kraški kworti. trte, v zraku pa  lampijončki in veliko ljubezni. baje tudi na karjole os. vsaj tako pravijo mamce. oblekca ček. frizura ček. mejkap ček. redi tu go!

odločitve

danes se počutim. včeraj se nisem. včeraj ni bil moj dan. na koncu dneva sem bila kot podivjana kokoš. tečna kokoš. kokoš, ki ne ve, kam. danes vem več. vsaj tako se mi zdi.

jep, še sem živa....

... in še zmeraj rada čečkam.

romantika na višku

moj predragi zajc me vedno in znova preseneča. sploh ne vem, od kje mu vse te izvirne ideje. poglejte si, kaj mi je pripravil letos za dan žena.

ob prazniku

sveta trojica je čudovit hrib na obrobju javornikov, ki se s svojimi 1123 m ponosno dviguje nad pivško kotlino. je eden lepših naravnih biserov v okolici pivke, ki privablja obiskovalce iz celotne slovenije, pa tudi iz tujine. vsaj tako ga opisujejo.

vsekakor je privabil nas. včeraj, na kulturni praznik. dopoldne smo se odpravili. gojzarji, rucak, par litrov čaja, ribe szi zelenjavo, lovrič in smo šli. na sveto trojico. skoraj na sveto trojico. primorani smo se bili ustaviti 15 minut pred vrhom. zmajček je vseeno prevelik za nošenje (odločil se je pač, da noče in noče več v rucak) in premajhen za samostojen pohod po strmini.

tam nekje so tudi note sleš zajc, ki zmajčku neumorno poje kili kili kili jaka zaka oko ama bum bum bum v upanju, da se bo nehal dreti. je pa na koncu vsakršno nejevoljo, ker nismo prišli do vrha, zamenjal ponos na ojiča, ker je pojedel vso malico – ribe v konzervi, potem pa spal celo pot do oštarije.

enka dva

pa še torta za enko.

put putujem...

čas mineva prehitro. sploh ne vem, kje sem pustila januar. nekje po evropi, na letališčih, v avtobusih, taksijih, tramvajih. pogrešam slovenijo. pogrešam domače. februar ne bo nič drugačen. švica hir aj kam.

enka

ja, res je. tocno pred enim letom sem zacela. sicer se ne spodobi, da je rojstni dan brez torte, vendar enostavno skoraj ne pridem do neplacljivega interneta. in taktrat, ko pridem do njega, mi nalaga slikice tri ure. treh ur pa nimam. sem namrec v oddaljeni varsavi. kjer na tipkovnicah ni c-jev in s-jev. aja, no, ker jih ni, potem boste povsod brali c in s, ceprav to niso.

ker pravkar gledam na narisano slikico torte, katere ne morem naloziti, naj vam povem, da je cokoladna. moja najljubsa. nutelina torta. hvala vsem, ki me berete. se posebej tistim, ki komentirate. in obljubljam, da se bom popravila in spet pisala vsak dan! evo, to je moja zelja za to leto. vsak dan ena objava. zacnem z naslendjim tednom, ko pridem nazaj iz zasnezene poljske. takrat tudi nalozim slikico torte.

v 2011